Zakaj tibetanski terier?

Poleti leta 2000 smo se članice nase družine odločile, da se nam pridruži nov družinski član-pes.

Po natančnem prebiranju pasjih knjig in brskanju po internetu, sem se odločila in prepričala tudi hčerki, da bi bil najprimernejši za nas Tibetanski terier. Po vseh opisih je namreč ustrezal tistemu, kar sem imela v glavi – dolga dlaka,živahen in prijazen značaj do domačih, malo zadržanosti do tujcev, odločnost z nadihom svojeglavosti. In nikakor ponižen in pretirano podrejen! Poleg tega mi je bilo zelo pomembno, da kuža ni prevelik in pretežek, če ga je potrebno kdaj nesti in da je sposoben za dolge sprehode tudi v hrib, če ravno tako nanese.

Barva? Bela, če se le da…..

Kaj pa zdaj? Kje pa naj dobimo takega psa, če pa sploh nikogar ne poznamo, ki bi ga imel in nam znal kaj svetovati?

Aja, saj smo prestudirali cele kupe knjig in v vseh je zelo natančno napisano, kako se kupuje psa in kako nikakor ne.

Torej spet brskanje po internetu in posvetila se je lučka z imenom Primož Peer…še danes si vsake toliko čestitam, da sem ga našla!!!

Po prvem stiku preko elektronske pošte in daljšem telefonskem pogovoru nas je povabil, naj pridemo obiskat njegovo človesko in pasjo družino, da se prepričamo, če je tibetanček res tisto, kar si želimo, ker ravno takrat ni bilo prav nobenega legla, ki bi se ga dalo videti.

Seveda smo vabilo z veseljem sprejele in bile več kot navdušene nad prijaznim sprejemom družine Peer. Psi pa…čudoviti in v hipu mi je bilo čisto vseeno, kaksne barve so…

Prepričali so nas (psi namreč), da je Tibetanski terier prava odločitev!

In psicka naj bo!